Ukvarjati se s politiko pomeni doživeti tudi vrsto prijetnih reči in spoznati veliko zares zanimivih ljudi, še posebej, če gre za “novo politiko”. Ferija Lainščka, pisatelja, (ko)scenarista, ljubiteljskega fotografa, Prekmurca, ki verjame (le) v to, “da imamo dušo”, in Zaresovega kandidata za poslanca v državnem zboru, sem spoznal na strankinem srečanju na Pohorju. Nekajkrat sva se srečala v Ljubljani, je moj prijatelj na Facebooku, včeraj pa sva se v živo pogovarjala v Metliki - ob predvajanju poetičnega filma režiserke Maje Weiss Občutek za veter. Podlaga za ta 50-minutni film, ki je posvečen prekmurskemu vetru in prekmurskim ljudem, je istoimenska pesniška knjiga Ferija Lainščka in Dušana Šarotarja, ki je leta 2004 izšla pri založbi Franc - Franc v Murski Soboti. Film, katerega prva klapa je padla avgusta 2007 in je bil posnet v različnih prekmurskih krajih, je producirala Ida Weiss, producent je Bela film iz Ljubljane, direktor fotografije pa Bojan Kastelic.
Iz prijetnega klepeta s Ferijem, ki je topel in prijazen sogovornik, obenem pa vselej vsaj malo na preži za novimi pesniškimi in romanesknimi utrinki, je nastal pravi intervju. Uživajte, kot sem užival jaz…
Kako se, Prekmurec, počutite v Beli krajini? Ali za dobro počutje nujno potrebuje ravnico?
Počutim se dobro, sem pa tudi zelo radoveden, saj redko prihajam sem. Zdi se mi, da je tudi v teh krajih ostalo še nekaj tiste žlahtne prvinskosti, ki nam omogoča, da se ne izkoreninimo in ne postanemo novodobni » bežeči volkovi« - ljudje brez identitete, duše, ki jih nekaj boli, pa same več ne vedo, kaj in zakaj. Skratka, čutim tu to dotikanje, z veseljem bi šel še dalje in še globlje, tako kot je režiserka Maja Weiss hodila po Prekmurju. Morda smo prav zaradi tega našli tako pristen ustvarjalni stik in jo imam tudi kot človeka tako rad.
O čem pripoveduje poetični film Občutek za veter? Je iskanje načina, kako “ujeti” prekmurski veter (in ga s pomočjo tehnologije razširiti v svet) prispodoba za iskanje načinov, kako ubesediti/ predstaviti prekmursko dušo?
Morda sem vam prej že deloma odgovoril. V vsem, kar se dogaja okoli poetične sintagme »občutek za veter«, se sprašujemo o Prekmurju, ali bolje rečeno, o ravnici, zelo kompleksno. Zanima nas, ali t.i. ljudje z ravnice zares obstajamo, ali so naši sentimenti drugačni tudi zaradi te geografije, ali morda gre za kaj tretjega. Seveda ob tem, ko govoriš o kolektivnem, pa morda o kolektivnem nezavednem po Jungu, nujno spregovoriš tudi o duši.
Zdi se, da brez vas skoraj ne bi bilo slovenskega filma, npr. zelo uspešnega Petelinjega zajtrka in nedavno v Italiji nagrajenega filma Traktor, ljubezen in rock’n’ roll, pa malo starejših filmov Halgato, Mokuš idr. Kako povezujete (dopolnjujete?) svoje literarno ustvarjanje s filmskim?
V večini primerov gre za filmske »priredbe« mojih literarnih del, čeprav sem napisal tudi že nekaj izvirnih scenarijev. No, dejstvo je, da se literarni in filmski jezik zelo razlikujeta, izraz filmska priredba, ali adaptacija, pravzaprav zavračam, prepričan sem, da z ustvarjanjem filma nastaja nekaj povsem novega in da je v tem primeru edini pravi avtor pravzaprav režiser. Ali z drugimi besedami, za njegovo vizijo gre, za njegovo sporočanje in odtis njegove duše. Sam ob nastajanju filmov po mojih zgodbah zato sodelujem samo kot eden izmed sodelavcev, se tako tudi počutim in moj ego ob tem čisto nič ne trpi. Pravzaprav nasprotno, uživam. Pisateljevanje je namreč samotno opravilo, nastajanje filma, ob ekipi, ki včasih šteje tudi čez sto sodelavcev, pa pravcato družabno razkošje.
V kakšnem razmerju sta politika in umetnost (umetniško kolektiv NSK so nekoč rekli, da je politika najvišja oblika umetnosti …)
Prepričan sem, da je dobra besedna umetnost že sama po sebi angažirana in da v kontekstu družbenega dogajanja zmeraj funkcionira kot nekaj izzivalnega. Toda to seveda ni njen skrajni cilj, v tovrstnem delu je zmeraj nujno skrita tudi želja po preseganju, po ustvarjanju nečesa, kar bi lahko preseglo čas, oziroma ohranjalo svoje sporočilo v različnih obdobjih in družbenih situacijah. Zato umetnost »prezira« politiko, obenem pa se z njo vsaj posredno ves čas tudi ukvarja.
Stranka Zares nasprotuje ustanovitvi 14 pokrajin, ker naj ne bi bile dovolj velike, avtonomne in pretirano birokratske.
Zavzemam se za to, da bi se Prekmurje, skupaj s Prlekijo, zaokrožilo v pokrajino Pomurje. Gre za skupni svet ob Muri, dva bregova reke Mure, ki je tu 1000 let ločevala Slovence, pa jih ni mogla ločiti. Leta 1919 je postalo Prekmurje del matične domovine, ljudje na desnem bregu reke, torej tudi v Prlekiji, so pri tem veliko pomagali. Gre torej za privlačnost, ki je, če tako rečem, zgodovinska, kasneje pa se je tudi v vseh drugih pogledih realizirala. To so dejstva, ki jih je pri ustanavljanju pokrajin nujno upoštevati.
Na jesenskih parlamentarnih volitvah kandidirate na listi stranke Zares - nova politika. Boste v parlamentu predvsem neke vrste ambasador kulture? Katere politične teme se vam zdijo pomembne? Kako gledate na problem povečevanja razvojnih razlik med regijami - prihajate iz Prekmurja, ki je po več kazalcih razvojno zelo ogrožena regija?
Ne zanima me t.i. visoka politika, razlog, zakaj kandidiram na volitvah v državni zbor, pa ste pravzaprav posredno že navedli: gre mi na živce, da se Prekmurci tudi v tem času ne zmoremo dovolj politično organizirati in se odločneje zavzeti za zmanjšanje teh razlik. Svet ob Muri ima danes zaradi svojega zgodovinskega zaostajanja – pa naj se sliši to še tako paradoksalno – nekatera materialna izhodišča, ki so v sodobnem svetu pravcata redkost, oziroma dragocenost in v postmoderni družbeni paradigmi lahko pomenijo veliko razvojno možnost. Mislim seveda na ohranjeno naravno krajino, zdravo okolje za pridelavo hrane, naravne vire za razvoj zdraviliškega turizma, pa navsezadnje tudi geografsko odprtost v več smeri in v različne kulture. Mislim, skratka, da se svet ob Muri na časovni premici ravno zdaj nahaja na točki, ki omogoča bistven razvojni zasuk in to je vsekakor treba izkoristiti.
Mia Žnidarič je nedavno izdala slovensko-angleško zgoščenko z naslovom Nevidni orkester; pesmi so seveda vaše. Pesem Nevidni orkester ste posvetili prav Mii? Je veliko žensk, ki ste jim posvetili pesmi?
Ni mi treba brskati po spominu, ker jih pravzaprav ni veliko. Življenje se mi zdi prekratko, da bi gradil površne odnose, s poezijo pa se jih pravzaprav niti ne da. Pesnik, vsaj po mojih izkušnjah, zmeraj misli zares. No, z Mijo sva se kot ustvarjalca res posebej dotaknila, sodelujeva že vrsto let in pesem Nevidni orkester je moj poklon njeni usodni ljubezni do glasbe.
